Vložena tožba javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice razkriva nove problematične argumente, s katerimi se to podjetje brani pred razkrivanjem podatkov o lokacijah in tipih ter znamkah nadzornih kamer v prestolnici.
Spomnimo – potem, ko so nam zavrnili zahtevek za dostop do informacij javnega značaja in je moral o primeru odločiti Urad informacijskega pooblaščenca, se javno podjetje ni strinjalo z zavrnitvijo njihove pritožbe in je na Upravnem sodišču vložilo tožbo.
Preberite besedilo tožbe (.pdf, 4 mb)
Argumenti iz tožbe kažejo na shizofreno držo tega javnega podjetja, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana in sprožajo vedno večja vprašanja o tem, zakaj podjetje dejansko skriva lokacijo in tipe ter blagovne znamke kamer.
“Teh podatkov je preveč!”
Javno podjetje je v prvi zavrnitvi zahtevka za dostop spisalo naravnost neverjeten argument, zakaj nam podatkov ne more posredovati in sicer naj bi bil razlog v tem, da so podatki o kamerah tako prepleteni z občutljivimi podatki (evidenca dostopa do teh podatkov s strani organov pregona), da jih je nemogoče posredovati ločeno. Argument je naiven, če ne kar smešen.
Javno podjetje torej trdi, da so podatki o lokacijah in blagovnih znamkah ter tipih nadzornih kamer v isti podatkovni bazi kot občutljivi podatki o tem, kdo je na podlagi katere sodne odločbe dostopal do posameznih posnetkov, kar vzbuja dvom v usposobljenost kadra, ki s temi kamerami upravlja. Če se namreč na istem mestu uparjajo tako široke podatkovne zbirke, je to vsekakor hudo problematično.
Še bolj nenavadno je, da javno podjetje očitno ribari za razlogi, s katerimi bi zainteresirani javnosti in novinarjem omogočilo dostop do podatkov. Kot bomo videli v nadaljevanju, so med postopkom v različnih fazah navajali različne razloge za zavrnitev dostopa, razlog pa se med seboj celo izključujejo.
A odločba Informacijskega pooblaščenca jih glede “prevelike” količine podatkov postavlja na laž, saj jim izredno naroči, katere tri datoteke s podatki o kamerah bi nam morali predati. Prvi alarm.
“Napadli nas bodo hekerji!”
Nato bode v oči argument, da bi z razkritjem podatkov o tipih in blagovnih znamkah kamer ogrozili varnostno delovanje sistema, saj “bi s tem povečala možnost hekerskih napadov, saj bi razkritje teh podatkov bistveno olajšalo delo hekerjev.”
Po mnenju strokovnjakov s centra SI-CERTsamo objavljanje blagovnih znamk in tipa nadzornih kamer s približno lokacijo ne pomeni pretiranega varnostnega tveganja. “Podatek o vrsti naprave lahko predstavlja informacijo, ki jo napadalec uporabi v procesu napada, vendar pa za uspešno izvedbo napada potrebno še marsikaj drugega, npr. da obstaja ranljivost v programski opremi, ki napadalcu omogoča zlorabo, da je znan podatek o omrežni lokaciji naprave (npr. IP naslov), da ima napadalec dostop do naprave, da na omrežju ni prisotnega sistema za preprečevanje vdorov, ki blokira poskuse izrabe ranljivosti, da upravljalec naprave ni izvedel mitigacijskih postopkov za preprečevanje izrabe ranljivosti ipd,” pojasnjuje Tadej Hren.
Še več – svetovna kibernetska varnostna stroka opozarja, da se t.i. koncept “varovanje s prikrivanjem” (security through obscurity) izplača samo v kombinaciji z drugimi varovalnimi ukrepi, sam po sebi pa je dejansko škodljiv, saj predpostavlja, da hekerji ne bodo vdrli v sistem samo zato, ker ne bodo vedeli, kje se nahaja.
Poleg tega javno podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice že danes na spletu brez dodatnih zaščit objavlja veliko podatkov o svojem omrežju, znotraj katerega se nahajajo tudi nadzorne kamere, kar dodatno slabi varnost tega omrežja. Tako lahko na spletu najdemo IP naslove in celotno shemo omrežja, če sledimo logiki argumentacije v tožbi, pa s tem Javno podjetje dejansko ogroža samo sebe. To je po Hrenovem mnenju problematično.
“Oba podatka predstavljata informacijo, ki jo napadalec lahko uporabi v napadu, na kakšen način bosta uporabljeni ter kakšno vrednost predstavljata, pa je odvisno od vrste napada. Če napadalec v določeni programski opremi najde ranljivost, ki mu omogoča izvedbo napada in zlorabe naprave, lahko s skeniranjem naslovnega prostora sam poišče ranljive naprave (se pravi IP naslove, na katerih se nahajajo ranljive naprave). Če pa gre za ciljan napad na sistem na določenem IP naslovu, lahko napadalec poskuša identificira verzijo nameščene programske opreme in poišče morebitne odkrite ranljivosti za to konkretno verzijo, ki jih nato zlorabi v napadu,” opozarja.
Še več – javno podjetje v zavrnitvi dostopa kar samo ponudi prvovrsten argument za upravičenost takega zahtevka. Če namreč Javno podjetje omejitev dostopa navaja kot eden od ključnih razlogov za ogrožanje sistema, je to znak za alarm, saj bi morale biti kamere zavarovane z večimi varovalkami in faktor geografske lokacije ne bi smel igrati tako velike vloge.
Glede na to, da kamere praviloma niso zakrite, bi lahko do istih podatkov prišli na drugačen način – s sprehodom po mestu in opazovanju lokacij ter ročnim fotografiranjem nadzornih kamer. Še več – na spletu lahko najdemo več spletišč Javnega podjetja, kjer se nahajajo podatki o njihovem omrežju, od spletnih naslovov posameznih strežnikov in drugi podatki, ki jih “nepridipravi” vsekakor lahko zlorabijo za kibernetske napade.
“Mi sploh nismo lastnik kamer!”
V tožbi se je javno podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice, ki je v stoodstotni lasti Mestne občine Ljubljana prvič spomnilo, da oni sploh niso lastniki nadzornih kamer, temveč je lastnica Mestna občina Ljubljana.
Ta argument je v tožbi javno podjetje uporabilo prvič, hkrati pa je v besedilu tožbe celo zatrdilo, da so ji bile tako kršene pravice do izjave v postopku. Zanimivo, da se dejstva o lastništvu niso spomnili ne v prvi zavrnitvi zahtevka za dostop do informacij javnega značaja, niti v zavrniti pritožbe na prvotno zavrnitev. Poleg tega bi lahko javno podjetje v stoodstotni lasti Mestne občine Ljubljana ugotovitev o lastništvu kamer ugotovilo že na začetku in prvotni zahtevek preposlalo svojemu stoodstotnemu lastniku.
To smo sedaj storili mi in na Mestno občino Ljubljana kot lastniku kamer poslali nov zahtevek po dostopu do informacij javnega značaja ter v njem eksplicitno poudarili lastništvo kamer kot razlog za pristojnost posredovanja teh informacij. Rok za odgovor je nekje do konca julija 2022.
“Podatki niso v javnem interesu!”
Tožba omenja tudi argument javnega interesa, ki naj bi v zahtevku manjkal in omenja samo argument radovednosti. Da se Javno podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice ne zaveda pomena javne razprave o javnih sistemih nadzora v družbi nadzora in ne pozna svetovnih trendov na tem področju, je del problema.
Vzemimo na primer primer Beograda, kjer družba Huawei že dalj časa izgrajuje sistem javnega nadzora brez jasnih varovalk in brez transparentnosti. Poleg tega se spomnimo primera Maribora, kjer so nekaj časa odmevali zasebni radarji za merjenje hitrosti, ki so bili na koncu celo razlog za odstop župana.
V današnjem času lahko na večih mestih spremljamo klice po večji transparentnosti javnega videonadzora, ki je pod kontrolo javnih inštitucij. V Združenem kraljestvu na primer razvijajo strategijo javnih nadzornih kamer, v Bruslju potekajo javne razprave o problemu netransparentnega javnega videonadzora, v francoskem Marseillu se na podoben način upirajo vedno večjemu sistemu policijskih nadzornih kamer.
Poleg tega je Mestna občina Ljubljana dosedaj edina občina, ki v posredovanju podatkov vidi problem pomanjkanja javnega interesa – vmes smo namreč na portalu Panoptikon že objavili podatke za mestno občino Koper, Maribor, Mursko Soboto ter Novo mesto.
Parkirišča tako, Policija drugače
Tudi pri pomenu posnetkov nadzornih kamer pod nadzorom Ljubljanskih parkirišč in tržnic za reševanje policijskih primerov, ki lahko z odločbo zahteva dostop do posnetkov posamezne kamere ob določenem času na specifični lokaciji se informacije Parkirišč in Policije razlikujejo.
Javno podjetje v tožbi namreč trdi, da “je dnevna količina zahtev velika” in da bi razkritje lokacij ter blagovnih znamk ter tipov kamer škodovalo uspešni izvedbi policijskega postopka (ugotavljanje prekrškov, pregon kaznivih dejanj). Policija pojasnjuje, da statistike o tem, kolikokrat so od Mestne občine zahtevali dostop do posnetkov nadzornih kamer in kolikokrat je v istem obdobju posnetek nadzornih kamer odigral ključno vlogo pri razrešitvi primera, ki ga je reševala slovenska policija, ne vodijo.
Aleksandra Golec iz Ministrstva za notranje zadeve poudarja, da “policisti vedno poskušajo zbrati vsa razpoložljiva dejstva in dokaze o nekem kaznivem ravnanju, zato vedno preverijo ali se v okolici nahaja kakšna kamera. V skladu z zakonodajo take posnetke tudi zasežejo v kolikor se izkaže, da so lahko dokaz v postopku. Seveda se je v praksi tudi že večkrat zgodilo, da smo prav na podlagi pridobljenega posnetka lahko raziskali kaznivo ravnanje.”
Golčeva še dodaja, da informacije o tem, kolikokrat je bil posamezen posnetek nadzornih kamer uporabljen pri razreševanju primera ne delijo z lastnikom kamero. Podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice lahko torej o tem samo ugiba, čeprav v tožbi informacijo o uspešno zaključenih policijskih postopkih, ki so bili rezultat pridobljenega videomateriala poda kot vzročno-posledično dejstvo.
Platformizacija družbe nadzora
Razraščenje števila kamer v slovenski prestolnici in naravnost škandalozne prakse njihovih upraviteljev, ki očitno ne razumejo transparentnosti delovanja javnega podjetja ter si kot po tekočem traku izmišljajo najrazličnejše neosnovane razloge za zadrževanje podatkovnih zbirk so znak za alarm.
Informirana javna razprava o tem problemu namreč lahko poteka samo, če ima kritična javnost na voljo osnovne podatke o obstoječih nadzornih sistemih. Pregled utemeljitev vzpostavitve videonadzornega sistema iz drugih krajev po Sloveniji namreč kaže, da se župani za to predvidoma odločajo brez jasnih razlogov in še slabše – brez strogega javnega nadzora in ocen dejanske učinkovitosti sistema.
Pri tem se v utemeljitvah večkrat pojavi fraza “Ukrep je nujen za zavarovanje ljudi in premoženja, cilja pa ni mogoče doseči na drugačen način”, saj s tem brez dodatnih obrazložitev občinski veljaki izpolnijo splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki bi lahko v pravnem smislu ustavilo implementacijo.
A pri tem nastane težava – v osnovi argument za uvedbo videonadzora govori o tem, da bodo z nadzorom dosegli zmanjšanje kriminala na določenemu področju. Iz nadzorovanih območij lahko sklepamo, da odgovorne skrbijo vandalizem ter manjše kraje oziroma nedefinirana kriminaliteta in da je to edini možen način preventive. Študije iz celega sveta na tem področju pa so izredno različne in odvisne od večjega števila različnih dejavnikov specifičnega mesta nadzora – v nekaterih primerih dejansko pomagajo pri boju proti kriminalu, drugje ne.
Po drugi strani pa kamere vedno pomenijo vdor v zasebnost, ne glede na to, kako učinkovite so pri prvotnemu namenu. Še več – normalizacija videonadzora, ki jo (ne)hote spodbujajo javni sistemi videonadzora, nas vodi v desenzibilizrano javnost, kjer se na koncu nihče ne bo več spraševal o smislu vedno večjega števila nadzornih kamer in nepovezanosti z rastjo oziroma upadom kriminala.