S projektom Panoptikon zbiramo podatke o javnemu videonadzoru po slovenskih mestih in krajih. Gre za omrežja videonadzora, ki so v lasti javnih inštitucij in ki smo jih plačali davkoplačevalke in davkoplačevalci. Po objavah dvanajstih mest in krajev lahko opazimo prve trende in zanimivosti na tem področju, ki nakazujejo relativno brezglavo in naključno implementacijo kamer, ki je ponavadi formalno utemeljena z varovanjem javnega premoženja.
V velikemu številu primerov gre za starejše modele nadzornih kamer, ki jih proizvajalci ne podpirajo več, po medijskih poročilih o implementaciji sistemov pa lahko vidimo, da je bilo za družbo javnega nadzora v Sloveniji najbolj zanimivo obdobje med leti 2009 in 2015, ki je največje število dosedaj analiziranih mest začelo z gradnjo nadzornih sistemov.
Prevladuje starejša azijska tehnologija
Po številu implementiranih kamer je na prvem mestu sicer nemški Mobotix, a se njegove kamere ob vseh trenutno analiziranih krajev in mest uporabljajo samo v Kopru. Glede na odstotek analiziranih mest in krajev prevladujejo azijski proizvajalci nadzornih kamer, med katerimi je na prvem mestu tajvanski Geovision, le s kamero manj pa na drugem mestu sedi kitajski Hikvision, na tretjem mestu pa je s petimi tipi kamer kitajski Dahua. Omembe vreden je še kanadski Avigilon na četrtem mestu s štirimi kamerami, nato pa sledi več različnih podjetij s po enim tipom kamere.
Najbolj priljubljena ločljivost je tri megapiksle (najdemo jo pri 18 od 62 analiziranih kamer), na drugem mestu je ločljivost dveh megapikslov (najdemo jo pri 12 od 62 analiziranih kamer), nato pa gre razpon ločljivosti od 4K (2 analizirani kameri) do 0.1 megapiksla (1 analizirana kamera).
Ločljivost treh megapikslov že omogoča povečavo in prepoznavanje posameznih podrobnosti, čeprav je treba upoštevati tudi oddaljenost posnetka (veliko kamer se uporablja za nadzor javnih površin in cest, kjer kamere pokrivajo več sto kvadratnih metrov površine.
Skoraj vse kamere imajo v kombinaciji s programsko opremo več dodatnih funkcij, ki nadzornikom olajšujejo delo, saj lahko pri večini kamer lastniki vklopijo zaznavo nepričakovanega premikanja, snemanje v temi in drugih funkcij, ki služijo za boljše izvajanje nalog. Pri nobeni od dosedaj analiziranih kamer nismo zasledili posebne funkcije obraznega prepoznavanja, ima pa nekaj kamer možnost zaznavanja obrazov.
Vseeno je treba opozoriti, da se trendi obraznega prepoznavanja vedno bolj obračajo proti postprodukciji in prepoznavanju s programsko opremo, to možnost pa ponuja več različnih proizvajalcev kamer, ki so v uporabi pri nas. V praksi pri analiziranih mestih nismo zaznali, da bi katero od mest to funkcijo dejansko uporabljalo.
Kaos na področju dokumentacije
Kar najbolj bode v oči, je relativna neurejenost dokumentacije videonadzornih sistemov, saj smo od različnih občin dobili popolnoma različne in v nekaterih primerih pomanjkljive zbirke podatkov, ki so jih odgovorni oblikovali na podlagi našega zahtevka za dostop do informacij javnega značaja.
Na nivoju občin oziroma države tako nimamo razvite enotne prakse nadzora sistemov nadzora, iz prakse pa lahko sklepamo, da si vsaka občina in kraj posebej lahko dobesedno izmislita logiko beleženja podrobnosti nadzornega sistema oziroma argumentacijo nadziranih lokacij. V največji meri gre za nadzor cest in križišč ter parkirišč, trgov ter specifičnih stavb, v manjši meri pa tudi za nadzor odlagališč smeti, sistemov izposoje koles oziroma drugih lokacij.
Posledično se med mesti pomembno razlikuje tudi število implementiranih kamer, ki ne sledi logiki velikosti mesta oziroma številu prebivalcev – Koper in Maribor imata skoraj identično število nadzornih kamer (Koper 98, Maribor 111), čeprav se število prebivalcev razlikuje za več kot štirikrat.
Koper je trenutno prvo mesto po številu kamer na prebivalca, na drugem mestu je Velenje. Lahko bi sicer sklepali, da na implementacijo kamer vpliva tudi pretok ljudi, čeprav tudi to ni edini razlog.
Medijska poročila namreč za razlog ponavadi navajajo boj proti kriminalu in ustvarjanja občutka varnosti, čeprav na spletu nismo našli niti ene študije o dejanski učinkovitosti kamer pri pregonu kriminala.
S tem je povezana tudi relativna politična pasivnost, saj se v le redkih analiziranih primerih mest in krajev občinski politiki sprašujejo o smiselnosti in upravičenosti nadzora ter njegovi stroškovni učinkovitosti. Zasledili smo nekaj vprašanj svetnic in svetnikov, ki so se pavšalno ukvarjali s problemom zasebnosti, o stroških in smotrnosti nadzora pa ne.
Občine pri podatkih ne komplicirajo
Pohvaliti je treba splošno pripravljenost občin za posredovanje podatkov v povezavi z javnimi sistemi videonadzora in dodatnim trudom za zbiranje manjkajočih podatkov, ki jih integralno predstavljamo znotraj projekta Panoptikon.
Zaenkrat na tem področju črni raček ostaja Mestna občina Ljubljana in povezana javna podjetja, kjer so se očitno odločili, da bodo dostop oteževali z vsemi možnimi pravnimi sredstvi. Tako še vedno čakamo na odločitev Upravnega sodišča, kjer je javno podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice vložilo tožbo proti Uradu informacijskega pooblaščenca zarad našega zahtevka za dostop do informacij javnega značaja.
Z analizo stanja na tem področju bomo nadaljevali tudi v prihodnje, zbiranje podatkov o obsegu in tipu javnega videonadzora pa je samo prvi korak projekta, v katerem bomo v nadaljevanju preverili tudi politično voljo na tem področju in predlagali dobre prakse glede vzpostavljanja sistemov, zbiranja podatkov in njihovo ponovno rabo.
Raziskava je nastala v okviru zavoda Državljan D. Zavod deluje na področju človekovih pravic v informacijski družbi, praks množičnih medijev in aktivnega državljanstva. Podprite naše delovanje!