Ena od zadnjih sej predstavniških organov Mestnega sveta MOL je bila namenjena tudi obravnavanju meščanske pobude o transparentnosti in demokratičnosti občinskega videonadzora v Mestni občini Ljubljana. Pobudo smo v zavodu Državljan D objavili eno leto po zavrnitvi naše prve pobude, ki je imela isti namen.
Če smo bili pri prvi zavrniti soočeni predvsem z amaterskimi in pavšalnimi argumenti zagovornikov videonadzora, smo tokrat trčili ob še hujši problem – zakrnelost demokratičnih mehanizmov znotraj občine.
Odgovori digitalnega fevdalca, ki zavračajo kakršnikoli transparentnost in vpogled v učinkovitost sistema ter pojasnjujejo, da vse deluje odlično, so klasičen primer avtokratske podatkovne politike.
Sklepi komisije
Preberite sklepe komisije MOL za meščanske pobude (.pdf, 100 kB)
Pojasnila občine, s katero je ta zavrnila pobudo za več demokratičnosti in transparentnosti, pa kažejo tako na zavajanje, odločanje na podlagi občutkov in ne podatkov ter nepoznavanje področja videonadzora ter njegovega vpliva na zmanjševanje urbane kriminalitete.
Trditev: Transparentnost videonadzora bi povečalo kriminal
Javno podjetje vztraja pri trditvi, da bi transparentnost videonadzora povečala kriminal. Ker bi kriminalci vedeli, kje se kamere nahajajo, bi več kriminala izvedli na območjih, kjer kamer ni. Popolnoma nelogična trditev ne pojasni, zakaj »kriminalci« ne bi sami od sebe popisali kamer, ki morajo biti z zakonsko obvezo jasno označene in vidne vsakemu povprečnemu opazovalcu.
Skrivanje interaktivnega zemljevida ali natančnega seznama lokacij pod pretvezo varnosti tako ne preprečuje vnaprej načrtovanih nezakonitih dejanj, saj si bodo organizirani prestopniki teren in mrtve kote vedno predhodno ogledali sami.
Ta trditev tudi popolnoma ignorira vprašanje obveščenosti in transparentnosti odločevalcev do meščank in meščanov. Paradoksalno tako nadzornik trdi, da so kamere sicer res preventivno orodje, a da ljudje ne smejo vedeti, kje se nahajajo.
Nadzornik se torej očitno zanaša na ustvarjanje Benthamovega panoptikona, ki temelji na predpostavki, da je človek neprestano pod videonadzorom. Bentham je tako ureditev predstavljal za zapor, MOL očitno misli, da ista logika deluje tudi na področju mestne občine.
Trditev: Ne potrebujemo ocen učinkovitosti, ker je zakonski nadzornik že Urad RS informacijskega pooblaščenca
Tukaj javno podjetje zavestno zavaja javnost, saj izenačuje učinkovitost in varovanje zasebnosti. Nikoli nismo namreč trdili, da so kamere nezakonite iz vidika posameznikove zasebnosti, temveč smo hoteli od izvajalca videonadzora pridobiti informacijo o tem, kako učinkovit je videonadzor pri preprečevanju oziroma pregonu kriminala. Ker je v odgovoru izvajalec videonadzora spremenil fokus razprave iz vprašanja dejanske varnostne učinkovitosti v zgolj tehnično-pravno debato o obdelavi osebnih podatkov, se je s tem spretno izognil dokazovanju smotrnosti svoje tehnološke investicije.
Sklicevanje na Informacijskega pooblaščenca v tem primeru ne dokazuje, da kamere na ulicah dejansko preprečujejo kazniva dejanja, temveč služi zgolj kot priročen birokratski ščit. Z njim se lokalna oblast brani pred legitimnimi zahtevami meščanov po preglednosti, hkrati pa prikriva dejstvo, da o realni varnostni dodani vrednosti lastnega sistema najverjetneje nima nobenih merljivih podatkov.
Trditev: Učinkovitosti kamer se ne sme presojati in pogojevati izključno s številom zaznanih kršitev, saj se s tem zanemari njihova ključna preventivna oziroma odvračilna funkcija
Izvajalec videonadzora upravičuje svojo funkcijo s klasičnim Kavljem 22. Videonadzor je hkrati učinkovit, če kriminala ne zazna (saj deluje preventivno) oziroma takrat, ko so kršitve dejansko zaznane (saj uspešno beleži dogodke in služi pregonu). Če k temu dodamo izvorno nelogično trditev o netransparentnosti videonadzornega sistema, lahko hitro ugotovimo, da popolnoma sprivatiziran sistem pravzaprav nima nobene možnosti za izboljšavo oziroma nadgradnjo.
Izvajalec videonadzora s tako krožno logiko namreč vzpostavi zaprt krog, kjer popolnoma izključi kakršnokoli dokazovanje učinkovitosti oziroma sam sebi preprečuje ocenjevanje učinkovitosti davkoplačevalsko financiranega panoptikona. Še huje – s tako argumentacijo brani svojo absolutistično pravico nad samovoljnim razvojem sistema, saj scenarij, po katerem bi bile kamere neučinkovite, sploh ne obstaja.
Trditev: Ustanovitev meščanskega nadzornega telesa je nepotrebna, saj bi takšen organ zgolj podvajal obstoječe nadzorne pristojnosti, ki jih že izvaja Informacijski pooblaščenec RS
Izvajalec videonadzora s to trditvijo znova ponavlja napako izenačevanja zasebnostnih varovalk z merili dejanske učinkovitosti sistema, čemur dodaja še očitno zavajanje. Trditev, da bi meščansko telo podvajalo pristojnosti, je neresnična, saj Urad Informacijskega pooblaščenca RS ne izvaja analiz uspešnosti videonadzora.
Njihova vloga je strogo omejena na nadzor nad spoštovanjem zakonodaje s področja varstva osebnih podatkov, absolutno pa ne presojajo, ali mreža kamer na določenih lokacijah sploh upravičuje svoj obstoj, zmanjšuje kriminaliteto in s tem dokazuje svojo družbeno korist. To bi sicer moral početi izvajalec videonadzora, a kot smo videli iz prejšnjih primerov analiz, tega ne počnejo.
Prav zato smo v pobudi eksplicitno zahtevali ustanovitev novega meščanskega nadzornega telesa, ki prevzema to manjkajočo, a ključno vlogo. Naša zahteva, da ima to telo stalni nadzor nad širitvijo nadzorne infrastrukture in daje obvezujoča mnenja pred postavitvijo novih kamer, v sami osnovi narekuje presojo njihove smotrnosti. Nadzora nad širitvijo sistema namreč sploh ni mogoče izvajati brez predhodne stroge analize, ali obstoječe kamere sploh dosegajo svoj preventivni namen in upravičujejo porabo javnih sredstev – to pa je naloga, ki je državni organi ne izvajajo.
Poleg te analitične vloge bi meščansko telo delovalo kot neposredna varovalka civilne družbe, saj bi aktivno obravnavalo pritožbe občanov glede kršitev zasebnosti in blokiralo samovoljno uvedbo nevarnih naprednih tehnologij, kot je biometrično prepoznavanje obrazov. Izhodišče naše zahteve je povsem preprosto in globoko demokratično: javni prostor pripada ljudem.
Farsa meščanske pobude
Končni pereč problem odločevalskih politik na področju informacijske družbe in družbe nadzora v Mestni občini Ljubljana predstavlja tudi skoraj popolna odsotnost vpliva izvoljenih odločevalcev nanje. Že drugič se je namreč zgodilo, da je meščanska pobuda romala v koš izključno na podlagi trditev predstavnikov podjetja v javni lasti brez dokazov, kjer je le manjšina predstavnikov meščank in meščanov sploh opravila osnovno kritično razpravo o temi.
Večina v pristojni komisiji je namreč zahtevo po vzpostavitvi javnega registra in zakonski zavezi k merjenju učinkovitosti gladko povozila. Namesto da bi izvoljeni mestni svetniki delovali kot nadzorniki oblasti in branik meščanskih pravic, so se pred očmi javnosti ponižali v navaden glasovalni stroj. Brez kančka kritične distance, brez zahteve po predložitvi ene same empirične študije in brez kakršnekoli razprave so naši izvoljeni predstavniki zgolj slepo potrdili absurdne izgovore, ki jim jih je na mizo serviralo javno podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice (LPT).
Kakšen je torek dejanski učinek in namen takega demokratičnega nadzora in predstavnikov, ki v teoriji zasedajo položaje demokratične varovalke, v praksi pa se spreminjajo v podaljšek sprivatiziranih birokratskih sistemov brezizhodne zanke?