»Digitalna strašila«

Občinske nadzorne kamere predstavljajo enega najbolj razširjenih nadzornih sistemov v Sloveniji, ki je hkrati relativno centraliziran in osredotočen na javne površine. Površine, ki jih vsak dan uporablja večina ljudi in kjer se jih veliko ne zaveda, da so pod videonadzorom.

Primarno študija odgovarja na vprašanje razširjenosti občinskega videonadzora, hkrati pa odpira pomembna vprašanja o smotrnosti takega videonadzora, učinkovitosti teh sistemov pri pregonu kriminala in odločevalskemu procesu, ki botruje nameščanju videonadzornih kamer.

Splošne značilnosti občinskega videonadzora

Skupno število občinskih videonadzornih kamer v Sloveniji je glede na zbrane podatke 1845, čeprav opozarjamo, da je dejansko število kamer zagotovo večje. To trdimo zato, ker nam je enajst občin na Zahtevke po dostopu do podatkov javnega značaja odgovorilo, da nimajo podatka o točnemu številu občinskih videonadzornih kamer na svojem ozemlju.

Nadalje ugotavljamo, da ima slaba polovica slovenskih občin relativno nizko število videonadzornih kamer (do devet kamer), medtem ko so veliko število nadzornih kamer (nad petdeset) prisotno v le štirih slovenskih občinah. Skupno kamere najdemo v več kot šestdesetih odstotkih vseh slovenskih občin (130).

Gostota videonadzora glede na število prebivalcev posamezne občine spet kaže na politično odločitev o nameščanju videonadzornih kamer, ki z gostoto prebivalstva nima jasne povezave. Pričakovali bi namreč, da bi imele občine z večjim številom prebivalcev več občinskih nadzornih kamer, vendar se v praksi izkaže, da med tema dvema spremenljivkama ni jasne povezave. Še več – izračun Panoptikon kvocienta nam pokaže, da imajo določene občine z manjšim številom prebivalk in prebivalcev višji Panoptikon kvocient kot bolj poseljene občine.

Ker so občinske nadzorne kamere velikokrat nameščene z eksplicitnim namenom preprečevanja in omejevanja kriminalnih dejanj, smo preverili še ujemanje statistik kriminalitete z gostoto nadzornih kamer. Edina statistika tega področja, ki je segmentirana po občinah, je število pravnomočno obsojenih za različne oblike kriminala, ki spet ne kaže jasne povezave med številom občinskih kamer v posamezni občini in številom pravnomočnih obsodb.

Tako lahko najdemo občine, ki imajo izrazito poudarjen koeficient ujemanja obsojenih posameznikov in števila videonadzornih kamer (MO Velenje, MO Ljubljana) kot tudi take, kjer je koeficient negativen (MO Koper, Podčetrtek). To nas vodi v ugotovitev, da je podatkov preprosto premalo za ugotavljanje pozitivne oziroma negativne povezave med uvedbo splošnega videonadzora in uspešnemu pregonu kriminala.

To nas vodi do ugotovitve, da vzpostavljanje občinskega videonadzora ne poteka na podlagi dejanskih analiz kriminalitete, temveč občinske veljake pri vzpostavljanju sistemov vodi predvsem občutek in pritisk javnosti, ki je lahko tudi neupravičen. Poleg tega bi bilo zanimivo ugotavljati povezavo med občinami, kjer nadzornih kamer ne uporabljajo, čeprav se jih v medijskih poročanjih omenja v povezavi s pojavom romske kriminalitete. Ugibamo lahko, da odločitvi za zavrnitev nameščanja videonadzora botruje predvsem prevelika stroškovna obremenitev kot tehten premislek o vseh vidikih na ta pojav.

Delno lahko vzpostavljanje videonadzora povežemo s tipi kriminalitete, povezane z romsko populacijo. Glede na medijsko poročanje o občinah z višjim odstotkom romske kriminalitete lahko ugotovimo, da se v določenih primerih občinske oblasti odločajo o nameščanju videonadzornih kamer za preprečevanje tega tipa kriminalitete, čeprav ni jasno, kako uspešen je ta prijem.

Kvaliteta nadzornih kamer

Še ena zanimiva podrobnost je relativna cenenost videonadzorne opreme, ki se uporablja v slovenskih občinah. Eden od povodov za pričujočo analizo je bila raziskava nevladne organizacije Share Foundation v Beogradu, kjer so raziskovalci ugotovili prisotnost kitajskih videonadzornih kamer z zmogljivostjo biometričnega nadzora.

V Sloveniji lahko na podlagi podatkov ugotovimo, da gre za v večini primerov za nizko- do srednje-cenovne videonadzorne kamere, ki praviloma nimajo posebnih zmogljivosti. Dopuščamo možnost, da imajo občine bolj zmogljive post-produkcijske sisteme za obdelovanje videoposnetkov, saj tega nismo posebej preverjali.

Na primeru prestolnice smo s postopkom pridobivanja posnetkov videonadzornih kamer, spremljanja novinarskega poročanja s področja črne kronike ter izjav predstavnikov občine ter javnih podjetij v kombinaciji z uradno dokumentacijo ugotovili, da izvajanje videonadzora še ne pomeni, da bodo posnetki dejansko pripomogli k preiskovanu kriminala na nadziranemu območju oziroma bodo bodo imeli t.i. preventivni učinek.

V primeru mestne občine Ljubljana, ki ima največje število videonadzornih kamer v Sloveniji, se je namreč izkazalo, da se kamere na teren nameščajo brez jasne argumentacije, mestu pa primanjkuje tudi zmogljivosti za ažurno preverjanje in odzivanje na stanje na terenu. Iz podatkov dnevnika dostopa je namreč razvidno, da zaradi pomanjkanja sistemov podatkovne hrambe posnetke občina briše prej, kot bi bilo to potrebno za uporabo pri preiskovanju kriminalnih dejanj.

»Nadzor ljudi«

Že omenjena problematika poskusov zamejevanje romske kriminalitete pokaže širino problema političnih pritiskov na izvajalce videonadzora ter nesmotrnost takega početja.

Občina Škocjan v dokumentu »Strategija reševanja romske problematike v občini Škocjan 2023 – 2030+« omenja namestitev videonadzornega sistema, pri čemer kot merilo uspešnosti navaja izvajanje videonadzora, ne pa vpliv videonadzora na zmanjšanje kriminalitete (pdf, 3 MB). S tako zastavljeno metriko uspeha odgovorni ne morejo ugotoviti, ali se je stanje zaradi videonadzora dejansko izboljšalo.

Podobno je v občini Novo mesto, kjer lahko leta 2023 najdemo pobudo občinskega svetnika za uvedbo »nadzora nad ljudmi« na območjih, kjer prihaja do kriminalnih dejanj. Iz uradne dokumentacije ni razvidno, kako naj bi videonadzor pomagal pri odpravi problematičnega stanja, na spletu ni mogoče pridobiti ocene tveganj (DPIA), hkrati občina ne objavlja letnih poročil iz tega področja.

Malo boljše je v občini Kočevje, ki je leta 2019 razširila videonadzor in uvedbo podkrepila z analizo stanja na terenu ter jo pospremili s popisom zabeleženih kriminalnih dejanj na posameznih lokacijah, ki jih bodo opremili z nadzornimi kamerami (pdf, 300 kb). Ob uvedbi videonadzora se je občina zavezala k periodičnim preverjanjem stanja izvajanja videonadzora. 

Občina vodi tudi statistiko prijavljenih dejanj s področja kriminalitete pred in po uvedbi videonadzornega sistema, kjer je mogoče ugotoviti upad zabeleženih kaznivih dejanj po uvedbi videonadzora. Meritvam navkljub pa občina v svojih periodičnih pregledih ne ocenjuje učinkovitosti videonadzora oziroma ne vodi poenotene statistike, ki bi dokazovala pozitivni vpliv videonadzornih kamer na zmanjšanje kriminalnih dejanj na nadziranemu območju (pdf, 300 kb).

Hkrati v dokumentih ni mogoče ugotoviti, katere varnostne ukrepe je občina sprejela vzporedno z videonadzorom oziroma kako točno je videonadzor prispeval k upadu števila kaznivih dejanj. Še več – glede na časovnico uvedbe videonadzora (2019) in poslabšanja varnostnih razmer na terenu (2023-2024), bi lahko rekli, da videonadzor na varnostne razmere nima nikakršnega vpliva.

V občini Brežice je mogoče iz konca leta 2024 zaslediti javni poziv k predlogu javnih lokacij videonadzora na mestih, kjer se pojavljajo in ponavljajo kriminalna dejanja, ki jih ni bilo mogoče zamejiti z dosedanjimi ukrepi. Ni sicer jasno, zakaj se občina ne poslužuje uradnih policijskih statistik, s katerimi bi lahko opredelila tudi tip kriminalitete in tako olajšala oceno učinkovitega preventivnega zamejevanja in dejanskega pregona kriminala na določenih mestih.

Analiza prosto-dostopnih ocen zasebnostnih tveganj DPIA pokaže, da je najbolj priljubljen razlog za uvedbo videonadzora varovanje premoženja in osebne varnosti občank in občanov, čeprav ponavadi ni jasno, katere ukrepe je občina sprejela pred to odločitvijo oziroma kako bo občina merila uspešnost takega prijema pri zagotavljanju prej omenjenih vrednot.

Odnos občin do nadzora

Pri pridobivanju podatkov smo zabeležili več ovir, ki so neutemeljeno podaljševali čas zbiranja. Najbolj pogost razlog je bil zavračanje dostopa na podlagi neobstoječe zahtevane dokumentacije, na drugem mestu je bila argumentacija zavračanja na podlagi poslovne skrivnosti, med drugim pa so občine dostop zavračale tudi na podlagi utemeljitve napačnega naslovnika (kamere upravlja podjetje v občinski lasti).

Na drugi strani smo naleteli na več občin, ki na izredno transparenten in obširen način samoiniciativno objavljajo lokacije in tipe nadzornih kamer na spletu, ki so pospremljene s terenskimi fotografijami posameznih lokacij.

Hkrati je zaradi nepoenotenega sistema beleženja evidence nadzornih kamer opaziti velika razhajanja med posameznimi občinami na temu področju. Tako določene občine nimajo shranjenih podatkov o številu nadzornih kamer oziroma o njihovih značilnostih, kar odpira nova vprašanja o učinkovitosti videonadzornega sistema.

Digitalna strašila

Popis občinskih videonadzornih kamer je prvi korak v smeri ugotavljanja dejanske učinkovitosti in koristnosti vzpostavljanja videonadzora nad javnimi površinami. Razširjenost te prakse družbe nadzora se ne ujema z njegovo dokazljivo učinkovitostjo pri pregonu kriminala oziroma njeni preventivni funkciji.

Hkrati se na večih mestih izkazuje spolitiziranost sprejemanja odločitev o uvedbi videonadzora, ki ne temelji na podatkovno dokazljivi problematiki, temveč na osebnih prepričanjih odločevalcev in finančni zmogljivosti občin.

Še bolj problematično je posledično izvajanje videonadzora v smislu, da nismo zasledili primera, kjer bi imela občina jasno določene parametre, ki morajo biti doseženi, da bo videonadzor umaknjen iz razlogov izpolnitve svoje funkcije. Tako se se občine po vzpostavitvi videonadzora o njemu ne sprašujejo več, kar je problematično tako iz stroškovne kot tudi zasebnostne plati.

Pri povezovanju števila občinskih nadzornih kamer in pregonu kriminala je potrebno opozoriti še na dejstvo, da med številom nadzornih kamer in uspešnostjo pregona kriminala ni mogoče dokazati vzročno-posledične povezave in da je tako posploševanje izredno nevarno za zasebnost občank in občanov, pa tudi z vidika ustvarjanja lažnega občutka varnosti, ki ga prinašajo videonadzorne kamere.

Prihodnje raziskave tega področja bi se lahko osredotočile na globinsko analizo učinkovitosti videonadzora po posameznih občinah na podoben način, kot smo to že storili za Mestno občino Ljubljano. Glede na majhno število kamer po posameznih občinah bi lahko tako izredno hitro prišli do dodatnih dejanskih odgovorov na vprašanja o učinkovitosti videonadzora pri zagotavljanju varnosti oziroma preprečevanju kriminala.

Pričujoča analiza bi morala služiti za več kot nujno medijsko in politično rekontekstualizacijo občinskega videonadzora, spodbuditi pa bi morala tudi pripravo sistemskih rešitev in premisleka o smotrnosti uvajanja tako širokega javnega videonadzora, za katerega ni mogoče ugotoviti, ali sploh služi svojemu namenu.