Politične odločitve o razširitvi videonadzora v Novem mestu so bile osnovane na podlagi podatkov policije. Z uradnimi dokumenti dokazujemo, da policija nima statistično relevantnih podatkov o učinkovitosti videonadzornega sistema. Še več – policija sama ugotavlja, da se stanje na terenu v občini Novo mesto glede na prejšnja leta ni korenito poslabšalo.
V preiskovanju področja učinkovitosti občinskega videonadzora v slovenskih občinah vedno znova naletimo na sporno politično odločevanje o uvajanju videonadzora ter navajanja preventivne in kurativne funkcije videonadzora pri preiskovanju in odvračanju kriminalitete, ki ne temelji na statistično relevantnih podatkih, temveč na občutkih in mnenjih policije ter občinskih odločevalcev ter delavcev.
Hkrati je sporna praksa utemeljevanja uvedbe videonadzora, kjer se hkrati omejata izključevalni strategiji odvračanja kaznivih dejanj in uspešnejše preiskovanje kaznivih dejanj.
»Podatki policije kažejo…«
Na seji mestnega sveta mestne občine Novo mesto je pri za uvod v enajsto točko dnevnega reda direktorica mestne uprave doc. dr. Jana Bolta Saje razširitve videonadzornega sistema pojasnila: »Od leta 2015 je občinski svet potrdil vzpostavitev videonadzora na večih lokacijah (…). Rezultati, predvsem s strani Policije kažejo, da (je) na teh nadzorovanih območjih število kaznivih dejanj manjše in da je policija uspešnejša pri identifikaciji storilcev.«
V razpravi je podžupan Peter Kostrevc pojasnil, da je na podlagi pogovorov s komandirjem policijske postaje, ki »mi je izpostavil najbolj kritične območja… najbolj kritična mesta so v mestnem središču v okolici šol, kjer je veliko dijakov. Najbolj pogosto pride do izsiljevanja ter nasilništva med dijaki in Romi, glede na dobro izkušnjo iz Muhaberja, kjer je bila postavljena kamera, so policisti apelirali na občino, da bi postavili več kamer, da bi s tem lažje prišli do storilcev, ki bi bili nato tudi ustrezno obravnavani.«
Podžupan Kostrevc citira tudi statistiko, »kjer smo vzeli obdobje treh let, kjer smo preverili število kaznivih dejanj in nasilništva (…) Lepo se vidi, da je prišlo v letu 2024 do upada, leta 2025 pa je dejansko vzplamtelo na vseh področjih, od premoženjskih kaznivih dejanj do drugih kaznivih dejanj z elementi nasilja.« Podžupan dodaja še, da »so kamere v principu namenjene odvračanju tistih, ki bi želeli storiti kaznivih dejanj.«
Od Policijske uprave Novo mesto smo z Zahtevkom za dostop do informacij zahtevali dokumente, ki so bili podlaga za trditve direktorice mestne javne uprave doc. dr. Jana Bolta Saje in podžupana Petra Kostrevca. Policijska uprava nam je posredovala več dokumentov, ki jih prilagamo temu članku.
V elektronskemu sporočilu z naslovom »Informacija o stanju varnosti na območju MO Novo mesto – poročilo za sejo varnostnega sosveta« z dnem 14.10.2025 višji policijski inšpektor III Rok Kastelic piše, da je »število kaznivih dejanj nekoliko večje kot v preteklih letih, vendar je primerljivo s številom kaznivih dejanj v predkovidnem obdobju (2020 – 68 kaznivih dejanj, 2021 – 45 kaznivih dejanj). Dodajamo, da je preiskanost kaznivih dejanj na naši policijski upravi med najboljšimi v državi«.
Kastelic nadaljuje, da »na policiji ne vodimo statističnih podatkov o etnični pripadnosti storilcev prekrškov in kaznivih dejanj. (…) Porast števila naznanjenih kazniih dejanj je tudi posledica našega spodbujanja lokalnega prebivalstva, da vsako kaznivo dejanje naznanijo policiji in vztrajajo v postopkih pred sodišči.«
Pridobljeni dokumenti
Sporočilo 1 (.pdf, 4 MB)
Sporočilo 2 (.pdf, 1 MB)
Sporočilo 3 (.pdf, 500 kB)
Kastelic v svojem poročilu doda še statistiko za leto 2023, 2024 in 2025, kjer je razvidno naslednje stanje. Policijska uprava je na »območju varnostno obremenjenih okolišev leta 2023 obravnavala 39 primerov kaznivih dejanj z elementi nasilja ter 63 primerov kaznivih dejanj s področja premoženja, leta 2024 smo obravnavali 36 kaznivih dejanj z elementi nasilja in 51 kaznivih dejanj s področja premoženja, leta 2025 pa smo obravnavali 37 primerov kaznivih dejanj z elementi nasilja in 97 primerov kaznivih dejanj s področja premoženja.« Poročilo eksplicitno ne omenja stanja pred t.i. obdobjem koronavirusa.
Nagrada za uspešen videonadzor
Iz razprave seje novomeškega mestnega sveta je razvidno, da bo dostop do videoposnetkov nadzornih kamer omejen ter da jih občinski delavci ne bodo spremljali v realnem času. Pregled posnetkov se bo izvajal samo na podlagi odredbe policijskih uslužbencev policijske uprave novo mesto in v spremstvu pooblaščene osebe za spremljanje videonadzora.
V praksi bo to pomenilo, da bo policija v primeru prijave oziroma zaznave kriminala na terenu pridobila videoposnetke, na podlagi katerih bo domnevno bolj kvalitetno preiskala že storjeno kriminalno dejanje.
V praksi se izkaže, da je tak način odvisen predvsem od števila prijav, hkrati pa ga omejujejo podatkovne kapacitete centra za videonadzor, saj se je v primeru videonadzora v Ljubljani večkrat izkazalo, da policisti zahtevo za posnetek oddajo prepozno in je želeni posnetek že izbrisan. Hkrati se pri pridobivanju posnetkov pojavlja težava nedelovanja videonadzorne opreme oziroma »napačnega« kota videonadzora, ki kriminalnega dejanja na terenu ne posname.
Poleg tega je treba opozoriti, da čeprav je videonadzor učinkovit pri odpravljanju razlogov za njegovo uvedbo, se v praksi odločevalci običajno ne odločijo za njegovo odstranitev. Ko so kamere enkrat nameščene, jih praviloma ne odstranijo, čeprav se v redkih primerih zgodi, da razlogi za njihovo uvedbo prenehajo obstajati.
Statistična črna luknja
Zgornje izjave in uradni dokumenti se skladajo z našimi dolgoletnimi opozorili na področju javnega videonadzora, kjer odgovorni ne znajo ali pa ne zmorejo dokazati njegove učinkovitosti s statistično relevantnimi podatki.
Tako gre pri ocenah učinkovitosti videonadzora predvsem za osebna mnenja, pri čemer se zanemarja tudi fenomen »prenosa kriminala« iz območja pod videonadzorom na območja brez videonadzora. Učinek videonadzora tako ostaja nedokumentiran, hkrati se glede na spremembe na terenu ne upošteva vseh ostalih spremenljivk (letni čas, izredni dogodki in drugo).
Hkrati se kamere vedno znova hkrati omenjajo kot preventivno in kurativno sredstvo, kar nadalje zamegljuje njihovo dejansko učinkovitost. Preventivna vloga videonadzornih kamer, ki odvračajo potencialne storilce kaznivih dejanj je z večimi študijami dokazana kot neutemeljena, saj se storilci kaznivih dejanj prestavijo na področja, ki niso pod videonadzorom (Springer, 2021; Oxford Academic, 2024).
Raziskovalci tudi opozarjajo, da je učinkovitost javnega videonadzora odvisna tako od kulturnega okvira geografske lokacije kot tudi od tipa kriminala, ki ga želijo odločevalci regulirati s tem ukrepom (EUCPN, 2025) in da je nasilništvo ena od oblik kriminala, kjer je videonadzor najmanj učinkovit.
Zasebnost in videonadzor
Tveganja za zasebnost v okviru javnega videonadzora postajajo vse bolj izrazita, saj se sistemi hitro širijo in tehnološko napredujejo. Tradicionalno je bil videonadzor uporabljen predvsem za zagotavljanje varnosti in nadzora nad javnimi površinami, a sodobne digitalne rešitve omogočajo veliko več: prepoznavo obrazov, sledenje gibanja posameznikov in povezovanje z drugimi podatkovnimi viri. Zaradi tega videonadzor ne predstavlja več zgolj pasivnega opazovanja, temveč aktivno obdelavo osebnih podatkov, kar odpira številna vprašanja o posegu v pravico do zasebnosti in sorazmernosti ukrepov.
Eden ključnih izzivov je nejasna meja med varnostjo in nadzorom prebivalstva. Prekomerna raba videonadzora lahko privede do t. i. “učinka ohlajevanja”, kjer se posamezniki začnejo drugače obnašati zgolj zaradi občutka stalnega opazovanja. Poleg tega številni sistemi niso dovolj transparentni – ljudje pogosto ne vedo, kje se nadzorne kamere nahajajo, katere podatke zbirajo ter kako dolgo se ti podatki hranijo. Pomanjkanje informacij in nadzora nad obdelavo podatkov povečuje tveganje zlorab, predvsem pri nepreglednih upravljavcih ali nepovezanih sistemih, ki se širijo brez ustreznega pravnega okvira.
Za obvladovanje teh tveganj je ključnega pomena uvedba strožjih tehničnih in organizacijskih ukrepov. Med njimi so jasna pravila hrambe posnetkov, uporaba tehnik za zmanjševanje posega v zasebnost – npr. zameglitev obrazov ali avtomatsko brisanje neuporabnih posnetkov – ter neodvisen nadzor nad upravljavci sistemov. Prav tako je nujna javna razprava o sorazmernosti videonadzora v posameznih okoljih, saj se varnostni ukrepi lahko učinkovito izvajajo le, če so pravno utemeljeni, transparentni in družbeno sprejemljivi. S tem se lahko doseže ravnotežje med potrebo po varnosti in spoštovanjem temeljnih pravic.
Kljub razširjenemu prepričanju, da videonadzorne kamere neposredno prispevajo k večji varnosti, pa pogosto ustvarjajo predvsem lažen občutek zaščite. Številne raziskave kažejo, da CCTV sam po sebi ne preprečuje nujno kaznivih dejanj, temveč jih lahko zgolj premakne na manj nadzorovana območja. Poleg tega ljudje zaradi prisotnosti kamer pogosto domnevajo, da je odzivni mehanizem hiter in zanesljiv, čeprav so sistemi v resnici pogosto namenjeni zgolj naknadni preiskavi in ne sprotnemu ukrepanju. Tak lažen občutek varnosti lahko vodi do manjše previdnosti posameznikov ter zmanjšanja drugih, dokazano učinkovitih varnostnih ukrepov.
Politična všečnost varnostnega teatra
V političnem kontekstu takšni ukrepi pogosto služijo predvsem komunikacijskim in simbolnim ciljem: javnosti sporočajo, da se oblast aktivno odziva na grožnje, četudi je dejanski učinek minimalen. Gre za strategijo, ki temelji na psihologiji množic—ljudje se pogosto počutijo varnejše, ko opazijo vidne varnostne ukrepe, zato je politična privlačnost varnostnega teatra izjemno velika.
Politični odločevalci se k tovrstnim ukrepom pogosto zatekajo v obdobjih povečane negotovosti, ko je javno mnenje močno občutljivo na vprašanja varnosti. Namesto kompleksnih, dolgoročnih in dragih rešitev, ki bi zahtevale strokovne analize ter medinstitucionalno sodelovanje, se lažje odločijo za hitre, vidne in enostavne intervencije. Primeri vključujejo navidezno povečanje policijske prisotnosti, strožje (a neproporcionalne) varnostne kontrole ali množično nameščanje nadzornih sistemov brez jasne strategije. Ti ukrepi niso nujno neučinkoviti, vendar pogosto ostajajo neocenjeni in nesorazmerni s tveganji, ki naj bi jih naslovili.
Dodatna politična všečnost varnostnega teatra izhaja tudi iz prelaganja odgovornosti. Ko oblast uvede vidne ukrepe, lahko trdi, da je “nekaj storila”, in s tem odvrne kritike, tudi če ukrepi v resnici ne rešujejo temeljnih problemov. To omogoča preusmerjanje pozornosti z globljih sistemskih pomanjkljivosti—npr. pomanjkanja socialnih politik, šibkega pravosodnega sistema ali neučinkovitih preventivnih programov—na bolj oprijemljive, dramatične ukrepe, ki jih je mogoče hitro predstaviti v medijih.
Na dolgi rok pa politična raba varnostnega teatra lahko škoduje zaupanju javnosti. Ko se izkaže, da obljubljeni učinki niso bili doseženi, ali ko se razkrijejo negativne posledice, kot so posegi v zasebnost, prekomerna represija ali neupravičeno trošenje sredstev, se poveča cinizem do institucij. Poleg tega takšni ukrepi pogosto preoblikujejo družbeni okvir dojemanja varnosti: normalizirajo stalni nadzor, razraščanje birokratskih struktur ter zmanjšanje individualnih svoboščin. Zato je dolgoročno odgovorna politika tista, ki preseže varnostni teater in se opre na dejansko učinkovitost, transparentnost ter uravnotežen pristop k upravljanju tveganj.
Razprava o varnostnem teatru postane posebej občutljiva, ko se politične in medijske pozornosti usmerijo v marginalizirane skupnosti, kot so Romi v Sloveniji. V tem kontekstu se pogosto pojavi tveganje, da se posamezni incidenti ali lokalni varnostni problemi posplošujejo na celotno skupnost, kar politiki lahko izkoristijo za prikaz odločne akcije. Takšni ukrepi so pogosto spektakularni, vidni in komunikacijsko učinkoviti, vendar ne naslavljajo dejanskih vzrokov družbenih napetosti ali kriminalitete, temveč lahko celo poglobijo stigmatizacijo in družbeno izključenost.
Varnostni teater v povezavi z Romi se lahko kaže v kampanjah, ki napovedujejo ostrejši nadzor, povečano policijsko prisotnost ali represivne ukrepe, četudi podatki ne potrjujejo, da bi bili ti ukrepi sorazmerni ali dolgoročno koristni. Taki ukrepi zameglijo dejanske izzive—slabih bivalnih razmer, omejenega dostopa do izobraževanja, socialne marginalizacije—na simbolne varnostne geste, ki so politično privlačne, ker dajejo vtis takojšnjega reševanja problemov, čeprav razmere v romskih skupnostih zahtevajo celostne, ne pa rešitve spektakla.
Politična uporaba varnostnega teatra v takšnih primerih lahko privede do utrjevanja družbenih stereotipov, kar ustvarja začaran krog. Ko so Romi predstavljeni predvsem skozi varnostno prizmo, se poveča javna podpora za ostrejše ukrepe, ti ukrepi pa nato utrjujejo percepcijo, da gre za skupnost, ki jo je treba nadzorovati. Tak pristop spodkopava prizadevanja za integracijo, krepi nezaupanje med prebivalstvom in institucijami ter dolgoročno zmanjšuje učinkovitost dejanskih varnostnih politik.
Odgovoren pristop k vprašanjem, ki vključujejo romske skupnosti, zahteva ločevanje med posameznimi primeri kriminalnih dejanj in celotno etnično skupnostjo, ter odmik od politično všečnih, a neučinkovitih ukrepov. Namesto varnostnega teatra so potrebni programi, ki temeljijo na dokazih: izboljšanje socialnih pogojev, dostop do izobraževanja, zmanjševanje diskriminacije in krepitev sodelovanja z lokalnimi skupnostmi. Le ukrepi, ki naslovijo socialne in ekonomske izvore težav, lahko dolgoročno prispevajo k resnični varnosti in boljšim odnosom v družbi.
Od varnostnega teatra k odgovorni politiki
Razprava o razširitvi videonadzora v Novem mestu razkriva, da politične odločitve pogosto temeljijo na občutkih in simbolnih učinkih, ne pa na statistično relevantnih podatkih. Policijska poročila jasno kažejo, da ni mogoče dokazati neposredne povezave med številom kamer in zmanjšanjem kriminalitete, kar postavlja pod vprašaj smiselnost vlaganja v takšne sisteme. Videonadzor se tako kaže predvsem kot orodje politične komunikacije, ki ustvarja vtis odločnega ukrepanja, čeprav dejanski učinki ostajajo nejasni.
Ob tem se ne sme spregledati tveganj za zasebnost in družbene posledice množične uporabe kamer. Tehnološki razvoj omogoča vse bolj invazivne oblike nadzora, ki lahko vodijo v občutek stalnega opazovanja in posledično v spremembo vedenja ljudi. Čeprav odločevalci kamere pogosto predstavljajo kot preventivni ukrep, raziskave kažejo, da kriminaliteto zgolj preusmerijo na druga mesta, hkrati pa ustvarjajo lažen občutek varnosti. Tak pristop dolgoročno ne krepi zaupanja v institucije, temveč ga lahko dejansko celo spodkopava.
Odgovorna politika bi morala preseči logiko varnostnega teatra in se osredotočiti na ukrepe, ki temeljijo na dokazih ter celostno naslavljajo družbene izzive. Namesto vlaganja v drage in neučinkovite nadzorne sisteme bi bilo smiselno okrepiti socialne programe, izboljšati pogoje za ranljive skupnosti ter razvijati preventivne strategije, ki temeljijo na sodelovanju z lokalnim prebivalstvom. Le tako bomo dosegli ravnotežje med varnostjo in zasebnostjo, odločevalci pa bodo lahko oblikovali politike, ki so učinkovite, transparentne in družbeno sprejemljive na dolgi rok.