Spomladi 2024 smo hoteli od LPT pridobiti posnetek lastnega vozila, s katerim smo se vozili po parkirišču, kjer se nahajajo kamere tega občinskega podjetja mestne občine Ljubljana.
Zahtevo smo vložili na podlagi pravice do seznanitve do lastnih osebnih podatkov, s katero lahko na podlagi petnajstega člena Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR) vsak zahteva lastne podatke, ki se nahajo v različnih podatkovnih zbirkah – med drugim tudi na trdih diskih upravljalcev z javnim videonadzorom.
LPT nam je zahtevo zavrnil na podlagi nesorazmernosti. Pridobivanje posnetka našega vozila na parkirišču in brisanje osebnih podatkov ostalih oseb ter vozil, ki se hkrati nahajajo na posnetku, naj bi bilo predrago in zato neizvedljivo.
V originalni zavrnitvi LPT ni navedel višine stroška obdelave posnetkov oziroma po našem mnenju ni dovolj dobro pojasnil, zakaj bi bila obdelava enega posnetka nesorazmerna, zato smo se pritožili.
Dokumenti
– Poziv IP (.pdf, 1 MB)
– Razlogi LPT (.pdf, 800 kB)
LPT ni prisluhnil našim argumentom, temveč je našo pritožbo poslal na Urad informacijskega pooblaščenca. Ta je začel postopek ter najprej LPT pozval k izjasnitvi glede višine stroškov obdelave posnetkov. Hkrati je pojasnil, da se načelo nesorazmernosti ne nanaša na stroške izvajanja zasebnostnih pravic, temveč bi to načelo prišlo v poštev pri zahtevkih, kjer bi prosilec zahteval preobsežno zbirko podatkov.
Upoštevati je potrebno, da je seznanitev z lastnimi osebnimi podatki ena od osnovnih zasebnostnih pravic, njeno izpolnjevanje pa ni odvisno od “zahtevnih” aktivnih državljanov oziroma druge posebne kategorije prosilca. Ob zagonu videonadzornega sistema bi moral tako izvajalec nadzora poskrbeti tudi za izpolnjevanje te pravice za VSE državljanke in državljane, ki se znajdejo na njegovih posnetkih.
IP: Ne delajte se norca iz pravic!
Urad informacijskega pooblaščenca je v pozivu po izjasnitvi navedel, da je pavšalno zavračanje zahtevkov po seznanitvi z lastnimi podatki neupravičeno in da bi moral LPT v zavrnitvi navesti konkreten strošek obdelave.
Da ta ne bi smel biti pretiran, saj je na voljo več programov za obdelavo posnetkov in anonimizacijo posnetkov ter da bi se moral LPT zavedati pravic, ki jih imamo državljanke in državljani na področju videonadzora. Konkretno (poudarki naši): “IP ob tem še izpostavlja, da večji obseg osebnih podatkov, s katerimi razpolaga upravljavec, pomeni tudi večjo odgovornost in lahko zahteva večji napor pri izpolnjevanju zahtev za dostop. Upravljavci z obsežnimi podatkovnimi zbirkami morajo vložiti ustrezen trud, da zagotovijo spoštovanje pravic posameznikov, ki jim te pravice pripadajo.”
Urad informacijskega pooblaščenca je LPT naročil, naj se izjasni glede stroškov in mu dal 30 dni za ponovno odločanje v zadevi, upoštevajoč njegove pripombe glede nejasnega zavrnila in pavšalne ocene stroškov.
LPT: Megla v kotlini
LPT je v izjasnitvi najprej navedel, da nima potrebne strojne in programske opreme za zahtevano obdelavo posnetkov. Da bi lahko to zahtevo izpolnil, bi moral po lastnih besedah kupiti Adobe Premiere, DaVinci Resolve ali Final Cut Pro, kar je ocenil na 300 do 400 evrov letnega stroška po programu, nato pa bi za obdelavo posnetkov porabil najmanj dve uri po 80 evrov na uro dela.
Po besedah LPT “uporaba brezplačnega programa za anonimizacijo za JP LPT ne predstavlja primernega ukrepa, ker uporaba nepreverjenje programske opreme ni v skladu z informacijsko varnostno politiko podjetja, ki zahteva varnostni pregled in testiranje vsake nameščene programske opreme iz nepreverjenih virov.”
Nadalje LPT pojasnjuje, da bi angažma zunanjega izvajalca zahtevala javni razpis in da bi postopek anonimizacije enega videoposnetka stal 140 evrov, kot je razvidno iz ponudbe, priložene izjasnitvi. Zanimivo – ponudbo je LPT pridobil šele po pozivu Urada informacijskega pooblaščenca (september 2024) in ne ob obdelavi našega zahtevka (april 2024), čeprav je že takrat izjavil, da “je to predrago”.
Končno LPT zaključi, da nam je informacijo o prisotnosti vozila na posnetku posredoval in da smatra, da je s tem izpolnil zahteve po GDPR, da pa posnetka zaradi prej omenjenih razlogov ne more in ne bo posredoval.
Megla na cesti 1: (pre) Draga programska oprema
Najprej se osredotočimo na programsko opremo za zamegljevanje posnetkov. LPT navaja, da bi moral investirati v drago programsko opremo, ta strošek pa se nam zdi pretiran, saj smo na na spletu našli programske rešitve za zamegljevanje obrazov in registrskih tablic, ki stanejo 160 evrov brez dodatnih stroškov, delujejo pa na računalniku brez pošiljanja uporabniških podatkov v oblak.
Program za delovanje preizkušeno ne potrebuje neprekinjene povezave do spleta, podatki pa nikoli ne zapustijo računalnika, na katerem teče. Povezavo do svetovnega spleta potrebuje le na začetku, ko se ob inštalaciji programa na trdi disk naložijo programske nastavitve za prepoznavanje registrskih tablic, program pa preverjeno deluje tudi s slovenskimi registrskimi tablicami.
Tudi ocena delovnih ur je pretirana, saj nam je uspelo posnetek s pomočjo umetne inteligence zamegliti v nekaj minutah, program pa omogoča tudi ročno dodajanje področij, ki bi jih želeli zamegliti.
Megla na cesti 2: Varnostno preverjanje
Komercialne rešitve za LPT zaradi varnostnega preverjanja baje niso relevantne, hkrati bi obdelavo in anonimizacijo posnetka zaupali neznanemu samostojnemu podjetniku, ki nima zabeleže zgodovine sodelovanja z LPT na temu področju.
Hkrati LPT “slepo” zaupa proizvajalcem programske opreme Apple, Adobe oziroma Blackmagic Design, saj uporaba njihovih produktov znotraj LPT računalniškega sistema ni sporna. Hkrati bi lahko, kot že rečeno, program za anonimizacijo registrskih tablic tekel na napravi, ki ni povezana v omrežje in bi bilo tako varnostno tveganje minimalno.
Megla na cesti 3: Mi imamo s pravicami meščanov samo stroške!
Končno LPT ugotovi, da je imel z našo zahtevo že tako ali tako same stroške in da sploh nismo upravičeni do posnetka. Čeprav nam je prvotni zahtevek zavrnil zaradi domnevno preobsežnega zahtevka, se v pritožbi izgovarja na napačno časovno obdobje preverjanja posnetkov, ki je navedeno v zahtevku, česar v izvorni zavrnitvi ni omenil kot enega od razlogov za zavrnitev.
Občinske videonadzorne kamere: Informacijski Teksas na vsakem koraku
Zaenkrat še ne vemo, kako bo Urad informacijskega pooblaščenca zaključil našo prijavo domnevnega kršenja GDPR s strani občinskega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice, saj je postopek še v teku, a že sedaj lahko v seznam kaotičnih razmer na temu področju dodamo novo alinejo glede onemogočanja državljanskih pravic na področju seznanitve z lastnimi podatki.
Poleg pomanjkljivega beleženja dostopa do posnetkov, nelogičnega vmeščanja nadzornih kamer v prostor in njihovih nejasnih učinkov pri pregonu kriminala in zagotavljanju meščanske varnosti, se je v praksi očitno za problem izkazalo tudi seznanjanje z lastnimi osebnimi podatki.
Očitno podjetje, ki izvaja videonadzor, nima na tem področju niti najmanjše sistematizacije procesov, temveč bi za vsak zahtevek objavljalo javno naročilo (!) in nato iskalo najugodnejšega ponudnika. Retorično se lahko vprašamo, kaj bi se zgodilo, če bi isto stvar naenkrat zahtevalo več deset ljudi oziroma kako bi tak sistem javnih naročil deloval v praksi.
Meščanska pobuda čaka na odločevalce
Zanimivo bo videti, kako se bodo svetnice in svetniki Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana odzvali na našo meščansko pobudo, ki so jo prejeli te dni.
V njej smo sicer predlagali “samo” izboljšanje transparentnosti občinskega videonadzora v prestolnici, vendar smo v prilogah pobude natančno popisali vse ostale probleme na temu področju, ki jih lahko svetnice in svetniki izrabijo za politično problematiziranje tega problema.
Zaskrbljujoče je dejstvo, da sta se na sestanek s predstavitvijo pobude odzvali samo dve svetniški skupini, ostali nam na večmesečno vabljenje niso niti odgovorili. Ko torej popisujemo kaos na terenu, se je treba zavedati, da je izvor problema političen. In da je ena od njegovih korenin odločevalski molk.