Naša meščanska pobuda, s katero smo hoteli od odgovornih na Mestni občini Ljubljana doseči zakonsko obvezo objavljanja geolokacij mestnih nadzornih kamer v slovenski prestolnici, je na seji Komisije za meščanske pobude doživela poraz.
Proti njej so glasovale svetnice in svetniki politične stranke Gibanje Svoboda in Liste Zorana Jankovića, podprla pa sta jo svetnika politične stranke Levica in Piratske stranke.
Na seji so bili povabljeni predstavniki mestnega redarstva, predstavniki javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice ter predstavniki oddelka Mestne občine Ljubljana za gospodarske dejavnosti in promet, v svojih nastopih pa so opozarjali na nevarnost povečanja kriminalitete v mestu, ki bo po njihovem mnenju sledila javni objavi geolokacije mestnih nadzornih kamer.
Zapisnik seje in sklepov
Preberite poročilo in sklepe seje MOL komisije za meščanske pobude.
Zapisnik (.pdf, 180 kB)
Kamere niso srebrna krogla
V zagovoru meščanske pobude smo najprej opozorili, da nismo proti nadzornim kameram za vsako ceno, a da v študiji o trendih občinskega videonadzora, ki smo jo izdelali v zavodu Državljan D podčrtujemo dejstvo, da mestne nadzorne kamere niso srebrna krogla za reševanje vprašanja kriminalitete in da je več strokovnjakov iz celega sveta opozarja na potrebo po strokovni analizi pred dejansko uvedbo.
Nato smo podčrtali ugotovitve našega večmesečnega popisovanja stanja na terenu, problemov s pridobivanjem podatkov in omejevanjem dostopa do njih, kjer je moralo posredovati celo upravno sodišče oziroma kjer je Urad informacijskega pooblaščenca ugotovil kršitev Splošne uredbe o varstvu podatkov.
Opozorili smo še na problem netransparentnega nadzora, ki ovira meščanke in meščane pri pridobivanju informacij v primeru prometnih nesreč, hkrati pa to po podatkih občine ovira tudi policijo, saj je v Evidenci dostopa večkrat zabeleženo poizvedovanje policije o občinskih nadzornih kamerah.
Končno smo poudarili, da so podatki o geolokacijah kamer v Mestni občini Ljubljana od aprila 2024 objavljeni na spletišču projekta Panoptikon in da se v tem času varnostna situacija zaradi tega dejstva očitno ni poslabšala.
Rešitev, ki temelji na zaupanju
V odgovor so predstavnice in predstavniki Mestne občine Ljubljana najprej poudarili, da s kamerami izpolnjujejo vse zakonske zahteve glede varovanja zasebnosti in da se posnetki s kamer hranijo “le” sedem dni. Pri tem so nehote razkrili neskladje z lastnimi pravili hrambe podatkov, kjer piše, da podatke hranijo “največ 3 mesece”, nato so na novinarsko vprašanje odgovorili, da podatke hranijo “samo en mesec”.
V nadaljevanju razprave so pojasnili, da so kamere “dobro označene na terenu” in da bi spletna objava lokacij nadzornih kamer poslabšala varnostne razmere v Ljubljani. Pri tem so se znašli v novem neskladju, saj smo zemljevid kamer na spletu objavili že aprila 2024, hkrati pa odgovorni niso znali pojasnili, zakaj bi se varnostna situacija poslabšala samo pri objavi na spletu, ne pa tudi zaradi “dobro označenih” kamer na terenu.
Hkrati so pojasnili, da ljudi zasebnostne pravice očitno ne zanimajo, saj naj bi edini Zahtevek za dostop do lastnih podatkov v obliki pridobivanja posnetkov občinskih nadzornih kamer dobili od nas, medtem ko drugih zahtevkov na ta račun ni.
Končno so zaključili, da občinske kamere delujejo dobro in opravljajo svojo nalogo, čeprav smo jih že večkrat opozorili, da za te trditve nimajo nobene podlage.
Čakajoč na študijo
Glasovanje svetnic in svetnikov Komisije za meščanske pobude MOL je dokazalo, da so svetnice in svetniki Liste Zorana Jankovića in gibanja Svoboda bolj verjeli podatkovno neosnovanim zatrjevanjem predstavnikom občine, medtem ko sta jih predstavnika stranke Levica in Piratske stranke označila za nezadostne in pohvalila našo podatkovno podkrepljeno meščansko pobudo.
Svetnikoma Levice in Piratske stranke je uspelo med sklepe uvrstiti tudi pobudo, da naj se na temo transparentnosti in učinkovitosti videonadzora opravi študijo s primerljivimi mesti. Ocenjujemo, da so s tem podčrtali globino problematičnosti občinskega videonadzora, kjer izvajalci nimajo nikakršnih strokovnih podlag in ocen učinkovitosti, s katerimi bi dokazovali koristnost in uporabnost več kot petstotih nadzornih kamer v prestolnici.
Mestna občina po lastnih podatkih vsako leto zapravi več sto tisoč evrov davkoplačevalskega denarja za vzpostavljanje in obnavljanje občinskega sistema javnih videonadzornih kamer, medtem ko očitno niti centa ne nameni za preverjanje učinkovitosti in smotrnosti tako širokega videonadzora.
Politična razprava: Dejstva in čustva
Pri celotnem primeru je najbolj zaskrbljujoča odsotnost kakršnikoli podatkovno podkrepljenih argumentov na strani videonadzora, ki so se zanašali predvsem na anekdote, prepričanja in vero v delujoč videonadzorni sistem.
Ne samo, da so našo študijo in podatkovno podkrepljene terenske raziskave zavrnili z pavšalizmi o varnosti, hkrati tudi sami niso imeli nobenih analiz in študij, s katerimi bi podkrepili lastne trditve o dejanski učinkovitosti sistema.
To je problematično predvsem zaradi tega, ker se politične odločitve sprejema na podlagi emocionalnega izsiljevanja, ki z dejanskim stanjem na terenu nima veliko skupnega oziroma ima za posledico nepotrebno vdiranje v zasebnost meščank in meščanov, nesmotrno trošenje davkoplačevalskega denarja in ustvarjanje lažnega občutka varnosti.