Občinsko podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice je kršilo Splošno uredbo o varstvu podatkov (GDPR). Taka je končna ugotovitev Urada informacijskega pooblaščenca, ki je odločalo o našem primeru zahtevka po seznanitvi z lastnimi osebnimi podatki.
Spomladi letos smo namreč zahtevali posnetek lastnega vozila, ki so ga ujele občinske kamere na enemu od parkirišč pod nadzorom občine. Javno podjetje nam je zahtevek zavrnilo, saj bi bila tehnična obdelava videoposnetka in zakrivanje osebnih podatkov drugih subjektov na posnetku preveč zahtevna in predraga.
Urad informacijskega pooblaščenca je ugodil naši pritožbi, v kateri smo zagovarjali stališče, da gre pri seznanitvi z lastnimi podatki za eno od osnovnih zasebnostnih pravic in da so izgovori občinskega podjetja glede tehnične zahtevnosti izvedbe na izredno trhlih nogah.
Kršitev GDPR
Urad informacijskega pooblaščenca je ugotovil kršitve zasebnostne zakonodaje
Preberi več (.pdf, 3 MB)
Predrage pravice
Občinsko podjetje po zadnjih podatkih upravlja z več kot petstotimi nadzornimi kamerami, ki v prestolnici snemajo parkirne hiše in parkirišča, glavne vpadnice ter javne lokacije (tržnica, ulice). Gre za enega največjih videonadzornih sistemov v državi, kar s pridom izkorišča tudi policija, a smo že večkrat opozorili, da gre za tehnično nedovršen sistem, ki pri občankah in občaniih ustvarja lažen občutek varnosti.
Hkrati se je izkazalo, da občinsko podjetje nima zadostnih tehnoloških zmogljivosti za zagotavljanje vseh pravic, ki na temu področju pripadajo posamezniku.
Poleg nezadostne zakonsko določene hrambe videoposnetkov se je v našem primeru izkazalo, da tehnična podpora peša tudi na področju anonimizacije videoposnetkov, zaradi katere trpijo pravice vseh meščank in meščanov.
Kako učinkovit je nadzor?
Podatkov o učinkovitosti ni, število kamer pa narašča.
Preberi več
A denar je problem samo pri zagotavljanju pravic, medtem ko stroški nabave in vzdrževanja videonadzornih kamer in drugih eksperimentalnih nadzornih sistemov pri dvornemu dobavitelju letno presegajo sto tisoč evrov.
Hkrati je treba poudariti, da smo pri zadnjemu zahtevku po dostopu na informacij javnega značaja glede lokacij in blagovnih znamk občinskih nadzornih kamer na podatke čakali skoraj dve leti, saj se je javno podjetje odločilo za spor z Uradon informacijskega pooblaščenca na upravnem sodišču. Odvetniški stroški so očitno še eno področje, kjer denar za javno podjetje ni problem.
Aktivni državljan kot metafizika
Pri našemu zahtevku gre za sedemnajst sekund videoposnetka, na katerem naše vozilo zapušča parkirišče. Znotraj teh sedemnajstih sekund bi moralo javno podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice zabrisati registrske tablice drugih vozil, ki so vidne v ozadju posnetka, izkazalo pa se je, da javno podjetje nima sistemsko urejenih mehanizmov za tako početje, temveč za vsako obdelavo izvede javno naročilo ter išče najbolj ugodno rešitev.
To pomeni, da se javno podjetje igra loterijo z našimi pravicami in izvajanje pravice tehta samo s plati stroškovne učinkovitosti izvajanja teh pravic. Če je strošek izvajanja pravice večji od potencialnega stroška zavračanja dostopa ter sodnih stroškov, potem se bo upravljalec očitno raje odločil za omejevanje pravic kot za njihovo izvajanje.
Tak način razmišljanja pa na široko odpira vrata družbi nadzora, kjer so zasebnostne pravice kolateralna škoda, spodbuda za široko izvajanje videonadzora brez odgovornosti pa je definirana s pasivnostjo povprečnega državljana, ki svojih pravic ne izvaja v praksi.
Predrage pravice
Zagovarjanje cenovne učinkovitosti zagotavljanja državljanskih pravic je blamaža.
Preberi več
Kako poceni so kazni?
Urad informacijskega pooblaščenca je pravnomočno ugotovil kršitev 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR), zoper katero je sicer dovoljen upravni spor.
Kršitev je povezana tudi s globami, saj Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) predvideva globo od 200 do 8000 evrov za odgovorno osebo pravne osebe, ki je v prekršku. Ali drugače rečeno – vsak zavrnjen zahtevek dostopa do posnetkov posameznika na občinskih nadzornih kamerah je lahko kaznovan z od 200 do 8000 evri kazni.
Glede na izgovarjanje na stroškovno neučinkovitost obdelave enega videoposnetka, ki je bil predmet zahtevka za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki, je torej glavno vprašanje, ali bo občinsko podjetje v zagroženi kazni videlo dovolj velik razlog za sistemsko ureditev tega področja, ali pa se bo še naprej igralo loterijo z našimi zasebnostnimi pravicami.
Kako učinkovit je nadzor?
Hkrati se je potrebno zavedati, da ne gre za »pravičarski absolutizem«, ki ga zagovorniki družbe nadzora velikokrat očitajo zasebnostnim aktivistom. Čeprav gre za lažno dilemo, je vredno opozoriti, da je preventivna in kurativna vloga videonadzora največkrat glavni argument zagovornikov, ki pa za te trditve nimajo nikakršnih podatkov.
Prav na primeru videonadzora na območju Mestne občine Ljubljana smo že večkrat opozarjali, kako nedokumentirano in amatersko se javno podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice obnaša prav pri dokazovanju koristnosti uporabe, saj ne vodi statistik, ne izdeluje ocen učinkov in ne zagotavlja zadostne tehnološke podprtosti za zakonsko določeno hrambo posnetkov.
V praksi to pomeni, da je učinkovitost sistema z več kot petstotimi nadzornimi kamerami visoko vprašljiva, če ne že kar nična, saj se je na večih praktičnih primerih pokazalo, da kamere ne opravljajo svojega dela, ko govorimo o preventivi oziroma kurativi na področju pregona in zmanjševanja urbane kriminalitete.
Sledi v pesku
Problematične prakse beleženja dostopa so samo vrh ledene gore neučinkovitosti.
Preberi več
Na to navsezadnje opozarjajo tudi mednarodne študije, kjer raziskovalci v večih državah poudarjajo ključnost izdelavo študij o smotrnosti videonadzora pred uvedbo in redno nadziranje učinkovitosti.
Vprašanje o učinkovitosti hkrati ponuja odgovor na razrešitev gordijskega vozla vprašanja varnosti, ki naj bi jo kamere ponujale in zasebnosti, ki naj bi jo kamere spodjedale. Če upravljalec videonadzora ne more dokazati učinkovitosti in hkrati ne more zagotoviti zasebnosti, potem je logična posledica zmanjševanja obsega videonadzora do te mere, da se bo ali uresničila obljuba varnosti ali pa preprečila ugotovljena kršitev zasebnosti.
Kje je lokalna politika?
Glede na problematičnost tega področja bi pričakovali, da se bo aktivirala tudi lokalna politika in da bodo mestne svetnice in svetniki pograbili priložnost problematizacije kršenja zasebnostnih pravic vseh, ki živijo, delajo oziroma se sprehajajo po prestolnici naše države.
Za začetek bi lahko problematizirali večkrat izpostavljeno nestransparentnost občinskega videonadzora, kjer razen LPT nihče točno ne ve, kje se nahaja več kot petsto občinskih nadzornih kamer.
Nato bi se lahko dotaknili vprašanja stroškovne učinkovitosti nabav nadzornih kamer in sistemov, povezanih z videonadzorom, kjer izvajalec nima izdelanih nikakršnih študij učinkovitosti.
Nadalje bi se lahko svetnice in svetniki pozabavali tudi z vprašanjem spoštovanja zasebnostnih in drugih človekovih pravic meščank in meščanov s strani mestnih oblasti.
Meščanska pobuda
Na več naslovov Mestne občine Ljubljana smo poslali meščansko pobudo za regulacijo tega področja.
Preberi več
Aktualni molk naših političnih predstavnikov na občinskem nivoju v Mestni občini Ljubljana namreč razkriva nov problem očitne politične nezanimivosti vprašanja zasebnosti in varnosti v prestolnici, ki jo podjetje v mestni lasti financira z davkoplačevalskim denarjem.
Še posebej zanimivo bo spremljati (zaenkrat še nenapovedano) decembrsko sejo Komisije za pobude občanov, kamor smo naslovili meščansko pobudo za izboljšanje transparentnosti občinskega videonadzora. Ko smo se hoteli s svetnicami in svetniki pred oddajo meščanske pobude dobiti na predstavitvenem sestanku, se je več kot 80% svetnic in svetnikov odločilo za ignoriranje večkratnih vabil.
Tako stanje ustreza predvsem izvajalcem videonadzora, ki za naš denar neovirano in s hudo pomanjkljivo papirnato sledjo kršijo naše pravice ter za vedno bolj razširjeno mrežo nadzornih kamer ne nudijo nikakršnih rezultatov.